Iz pisnih dokumentov Gasilskega društva je razvidno, da je bila prva gledališka predstava v Hotinji vasi 27. avgusta 1905 ob priliki blagoslovitve nove brizgalne.

Pod vodstvom g. dr. Antona Dolarja so »vrli domači diletantje« uprizorili igro Oreh, rojaka hotinjskega. Rojen je bil leta 1875 v kmečki hiši, zdaj Hotinjska cesta101. Igrali so pod orehom na Medvedovem vrtu, to je samo preko ceste Dolarjeve rojstne hiše. Do pričetka I. svetovne vojne so narodno zavedni gasilci uprizorili še dve buditeljski igri, in to: Ne vdajmo se in Župan.
 Med obema vojnama se je gledališko življenje odvijalo v okviru sokolov in orlov. Sodelovali pa so igralci iz treh vasi: iz Hotinje in Orehove vasi ter predvsem iz Slivnice, kjer so imeli šolo, cerkev in zasilno dvorano, z deskami obito, takoj za kaplanijo ob cesti na »BRODEC«. Najbolj odmevna je bila uprizoritev Vdove Rošlinke.

 V Hotinji vasi je bilo nekaj uprizoritev v kolarski delavnici Alojza Kaca in na dvorišču gostilne Kosič, to je zdaj vogalna hiša ob Rački in Hotinjski cesti. Po kulturnem molku med II. svetovno vojno je v letih od 1945 do 1948 vse igralo in plesalo. Pri Osvobodilni fronti so bili ustanovljeni Prosvetni sveti v Hotinji in Orehovi vasi.

Divji lovec

Leta 1946 uprizorijo Hotinjčani na odru osnovne šole Slivnica Golarjevo veseloigro Dve nevesti. Prosvetni svet Orehova vas je še aktivnejši in uprizori kar štiri dramska dela, to so: Razvalina življenja, Poslednji mož, Tihotapec in Miklova Zala. Glede na množično dejavnost v tem letu utemeljujemo kot pričetek delovanja kulturno-prosvetnega društva v Orehovi in Hotinji vasi leto 1946. V Lobnikovi gostilni se tega leta zberejo na sestanku o združitvi Prosvetnih svetov za Orehovo in Hotinjo vas naslednji vaščani obeh vasi: Matija Keršič, Alojz Marčič, Alojz Kac, Franc Fingušt, Jakob Novak, Matija Divjak in Miloš Ušen. Za predsednika sveta so izbrali Matijo Keršiča. Prva naloga je bila ureditev gospodarskega poslopja - kolarnice dodeljene Cesarjeve domačije. Tako so do konca leta staro Cesarjevo kolarnico obili z deskami in postavili zasilni oder. Ob otvoritvi so uprizorili igro Prevara; nabito polna dvorana je z navdušenjem spremljala predstavo, čeprav je bila zunaj močna nevihta in je skozi špranje neslo dež.
 Leta 1947 so v Orehovi vasi pripravili veliko prireditev in ji dali ime »FESTIVAL«. Naštudirali so Jurčičevega Desetega brata in ga uprizorili na prostem. Prireditveni prostor je bil tam, kjer zdaj stojijo Arnuževa, Rebernikova in Novakova hiša. Poleg igre je bil še poseben »mitingaški« program z nastopom štirih pevskih zborov, domače folklorne skupine in zborom harmonikarjev. I. festival je bil 24. in 25. maja 1947 in ga je obiskalo 2000 ljudi. Istega leta je bil 13. julija v Hotinji vasi organiziran II. festival. Na prizorišču na gmajni sredi vasi na prostem so uprizorili so Finžgarjevega Divjega lovca. Nastopilo je tudi več pevskih zborov, domača folklorno-plesna skupina in harmonikarski zbor. Prireditev je obiskalo 1500 gledalcev.

 V letih 1948 in 1949 je bilo zaradi Informbiroja delo prekinjeno in tudi dvorano je zasedla zadružna kmetijska mehanizacija.
 V letu 1950 se je na predlog Franca Fingušta društvo dokončno organiziralo v Kulturno- umetniško društvo Milke Zorec Orehova - Hotinja vas. Društvu so dali ime po Milki Zorec, igralki iz Orehove vasi, ki je umrla v koncentracijskem taborišču  Auschwitz. Za predsednika je bil izvoljen Jože Tepej, za podpredsednika Matija Keršič, za tajnika Franc Fingušt in za režiserja Alojz Marčič. Že istega leta so delno obnovili dvorano in uprizorili najprej Revčka Andrejčka, nato Raztrgance in Begunko.
1951 - III. festival od 11. do 13. maja. Domače društvo je pripravilo ljudsko igro Domen. Sodelovalo je še več igralskih skupin z odlomki iger, ki jih je ocenjevala posebna komisija. Istega leta so uprizorili še Tri ptičke.

Sosedov sin

 1952. sta bila načrtovana DAN KULTURE  in uprizoritev Sosedovega sina. A neverjetno! Okrajni odbor ni dovolil uprizoritve; pa je bila predstava prikazana po nekaj mesecih. Naštudirali so tudi Mlinarjevega Janeza in z njim gostovali od Slovenskih goric do Šempetra v Savinjski dolini.
 1953. leta se je največ skrbi posvetilo dokončanju dvorane. Dela jim je uspelo končati do novembra in 15.XI.1953 je bila svečana otvoritev. Kljub vsemu pa so naštudirali še igro Dva ducata rdečih vrtnic.
 Leto 1954 je zaznamoval najveličastnejši izmed festivalov: IV. festival. Trajal je kar osem dni. Domačini so v režiji Antona Orozela uprizorili Finžgarjevo Našo kri. V kulturnem programu in telovadnih nastopih je sodelovalo več kot 1000 ljudi. Prostor okoli ribnika je bil ves teden svečano okrašen in osvetljen. Uprizorili so še Mojo tetko, tvojo tetko in Zadrego nad zadrego.
 Gledališko zelo plodno je bilo tudi leto 1955. Anton Orozel je že kar v začetku leta presenetil z režijo Molierovega dela George Dandin. Sledi ponovitev Mlinarjevega Janeza. Po prvi odpovedi uspe v drugo Grunt in srce. Uprizorijo še naslednja dela: Poslednji mož, Draga Ruth in Tekma.
 V letu 1956 zrežira Franc Fingušt Remčevega Užitkarja. Orozel prikaže Molierove Scapinove zvijače, ponovijo pa še Zadrego nad zadrego.
  V. festival priredijo v letu 1957. Za to priliko zrežira Katica Fras Finžgarjevo Verigo.
 V letu 1958 zaveje nov ustvarjalni veter. V režiji Stanka Potiska zaživijo na odru Millerjevi Vsi moji sinovi.  Predstava doseže prvo mesto na tekmovanju dramskih skupin ob občinskem prazniku Frama. Tudi Okence v istem letu je zrežiral Stanko Potisk.
 V letu 1959 smo priča uprizoritvi Cvrčka za pečjo avtorja Charlesa Dickensa in v režiji Katice Fras.

 Leta 1960 je bil VI. kulturni festival, na katerem je domača dramska skupina uprizorila dramo Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi v režiji Danila Voduška in z Matijem Keršičem v naslovni vlogi.
 Podatki o uprizoritvah do leta 1960 so podani kronološko, na podlagi ustnih, pisnih in slikovnih virov. Za svoje delo je društvo v letu 1955 dobilo visoko priznanje - Republiško odlikovanje III. stopnje, ki so ga prejela le tri društva v bivšem mariborskem okraju.
 Leta 1961 prične z režijo Franc Klasinc, ki režira še danes. Najprej je z mladinskih ansamblom postregel z modnim Veselim večerom Marjana Marinca. Nato je še v istem letu sledila Ameriška tatvina.
 V letu 1962 je organiziran VII. festival s kar dvema domačima uprizoritvama: Metež v režiji Katice Fras in Srečni dnevi  v Klasinčevi režiji. V letu 1963 sledi satira Mala žehta. Delo je priredil in režiral Franc Klasinc, ki ga v nadaljevanju posebej ne navajamo več. Z mladinskim ansamblom je v letu 1964 uprizorjena komedija Dan oddiha. Na VIII. festivalu leta 1965 je domače društvo uprizorilo Zakonski vrtiljak. Naslednji, IX. festival smo združili s Srečanjem dramskih skupin občine Maribor. Domači ansambel je vzbudil pozornost s kriminalko Agate Christie Mišnica.
Zaradi finančne stiske smo leta 1967 dali dvorano v najem. Ansambel pa ni počival, saj smo po okoliških odrih gostovali z obnovljenim Zakonskim vrtiljakom. Z X. festivalom leta 1968 smo zaključili s tovrstnimi prireditvami. Takrat že komedijsko naravnan ansambel se je preizkusil s tragedijo Kovarstvo in ljubezen. Že naslednjo sezono 1969 je na repertoarju spet komedija. S Skupnim stanovanjem se prvič uvrstimo na Republiško področno srečanje dramskih skupin severovzhodne Slovenije v Slovenski Bistrici.

Veriga

Leta 1970 smo postavili na oder Babilonski stolp. Ob petindvajsetletnici društva 1971 se zresnimo s Kastelko z Gretico Kristan v naslovni vlogi. Klobčič odvijamo naslednje leto, in to tudi na področnem srečanju, tokrat v gostoljubni Mežici. Gledališko bogato je bilo to leto 1972, saj smo ob krajevnem prazniku uprizorili Odmev je vedno zadnji in v jeseni še Hotel Plazza.
Pride leto 1973, ko se odločimo v domače narečje prirediti Finžgarjevo Verigo in jo prekrstimo v Ketno. Sledi uspeh za uspehom: povsod nasmejano občinstvo, področno srečanje v Ljutomeru in republiška zaključna prireditev v Kočevju. Igramo sredi pohorskih gozdov, na letnem odru v Rušah in stopimo tudi na oder Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Leta 1974 slavimo s stilno komedijo v narečju Kadar se ženski jezik ne suče na srečanju v Mežici in imamo 1975. leta Manevre na področni prireditvi na Ptuju. Cankarjevo jubilejno 1976. leto počastimo s Kraljem na Betajnovi. Leta 1977 obudimo Antona Medveda z zaprašeno igro Stari in mladi. Naslednje leto pa kavbojka Veter v vejah Sasafrasa in tudi srečanje v Slovenski Bistrici. Prav tako smo bili v Slovenski Bistrici in tudi na srečanju leta 1979 z Lužanovim eksperimentom, na ljudski način uprizorjeno komedijo Zlati časi, lepi krasi. V istem letu smo z mladinsko skupino uprizorili še eno delo slovenskega avtorja. Bilo je to prvo srečanje s Tonetom Partljičem in njegovim mladostnim tekstom Tolmun in kamen. Uprizoritev v krogu občinstva je avtorja prijetno presenetila. Leta 1980 se spominjamo po Florentinskem slamniku, 1981. po Raztrgancih v Duhu na Ostrem vrhu, Komaj do srednjih vej 1982. leta in prava Črna komedija je bila 1983. leta na Šmartnem na Pohorju, ko smo imeli enourno zamudo zaradi občinstva, ki se je ravnalo še po stari uri, ko smo prvič pri nas premaknili kazalce na poletni čas. Po enoletnem premoru smo se leta 1985  že drugič srečali s Tonetom Partljičem in z njegovo komedijo, prirejeno v »pohorsko hotinjščino«, Moj ata, socialistični kulak. Uspešno po avtorjem mnenju in tudi na srečanju v Murski Soboti.
 V jubilejnem štiridesetem letu delovanja KUD-a (1946-1986) smo obudili Mlinarjevega Janeza v folklorni podobi. Sledi daljši premor v delovanju dramske skupine. Prebudimo se v novi državi Sloveniji, ko smo se vsi spraševali Kje je meja?. To je bil splet Ogrinčeve enodejanke, slovenskih ljudskih pesmi obmejnih pokrajin, recitacij domoljubnih pesmi in poslanske razprave o žgočih problemih novonastale države. »Zadetek v polno« za predramljeno občinstvo in gledališko kritiko. V uprizoritvi se srečata starejša igralska generacija, predvsem v vlogi pevcev, in na pohodu so novi gledališki obrazi. Uspeh je potrjen na srečanju v Murski Soboti in za nami je gledališka sezona 1995/1996.
Smo sredi jubilejnega leta 1996. KUD praznuje petdesetletnico. Gledališčniki jo počastimo z uprizoritvijo Linhartove Županove Micke. Predstava je inovativna s pevskimi vložki »županovih hlapcev«. Srečanje dramskih skupin severovzhodne Slovenije je v Ljutomeru. Mi smo med njimi. Praznovanj pa še ni konec. Leta 1096 je prvič pisno omenjena Hotinja vas. Pred 900 leti so jo imenovali »Hunoldisdorf«. Obeležimo tudi 850-letnico prve omembe naše farne cerkve v Slivnici.
V društvu se vse bolj uveljavlja tudi folklorna dejavnost. V gledališki sezoni 1997/1998 igralci, ki so hkrati folkloristi, zaigrajo Podlago zakonske sreče. Slivniška folklorna noša, čitalniško-brehtovska igra in vložki ljudskih pesmi so dali uprizoritvi poseben čar in najprimernejši smo bili za srečanje v Ljutomeru ob njihovem več kot stoletnem čitalniškem jubileju.

Janč

In pride leto 1999 - leto Janča. Avtorica Sonja Votolen nam ponudi tekst za krstno uprizoritev. Sprejmemo! Oder razširimo na prizorišča tudi v dvorani. Igralska zasedba je optimalna. Naslovno vlogo je Martin Škorjanc odigral tako prepričljivo, da je leta 2000 na zaključku Linhartovega srečanja v Radovljici prejel zlato Linhartovo značko s sledečo utemeljitvijo: »Martin Škorjanc se je v iskrivi slovenski noviteti Sonje Votolen izkazal za pravega mojstra karakterne komike in z izjemnim posluhom za jezik - ki se kaže predvsem v popolnem obvladovanju govornih posebnosti in napak - gradil vlogo navidezno samozavestnega posebneža, ki postane žrtev ljubezenskih spletk in prevar. Z odlično interpretacijo in občutkom za mero je skozi svoj dramski lik gledalcu prikazal spoznanje, da naj racionalna odločitev prevlada nad melanholičnim samouničevanjem.«
 Z Jančem smo imeli veliko gostovanj. Udeležili smo se več srečanj, vključno s Srečanjem gledaliških skupin severovzhodne Slovenije na Ravnah na Koroškem. Predstava je po sedmih letih še vedno živa!
 Tretje srečanje s Tonetom Partljičem in z njegovo Gospo poslančevo se je zgodilo v sezoni 2001/2002. V naslovni vlogi nastopi Rosana Smogavec Vodušek tako doživeto, da smo jo na minulih volitvah zares iskali na poslanski kandidatni listi. Resnično pa je uspelo priti med poslance Srečku Hvaucu, ki je v tej predstavi debitiral v vlogi mafijskega partnerja gospe poslančeve. Predstavo sta odlikovala pristno in odgovarjajoče vzdušje ter niansiran in logičen govor. Uvrstitev na Srečanje igralskih skupin podravske regije v Mariboru je v veliki meri zasluga prizadevnih igralcev. Tudi Gospo poslančevo bomo ob praznovanju šestdesetletnice ponovno uprizorili, in to v jesenskem predvolilnem času.
 Z Divjo račko Henrika Ibsena smo v letu 2004 posegli po dramskem tekstu, ki je bil za igralce nedvomno zahteven, a prav gotovo dobrodošla izkušnja. Bogato izpovedno besedilo nudi veliko možnosti za igralčevo ustvarjalnost. V naslovni vlogi je debitirala Martina Škorjanc, ki je svojo nalogo odlično opravila. Pohvaliti pa gre ves igralski ansambel, ki se je pokazal dorasel tudi tej preizkušnji. Uvrstitev na Srečanje v Rušah je gotovo prava nagrada za trdo delo. Tudi to dragoceno besedilo bomo v jubilejnem letu spet oživili.
 Z vzgojo številnih sposobnih igralcev je režiser Franc Klasinc vedno gojil upanje, da se bo kateri od njih odločil za samostojno režijo celovečernega dramskega teksta. To se je zgodilo s krstno predstavo Nortkap avtorice Sonje Votolen v režiji Rosane Smogavec Vodušek. Vse čestitke in hvala! Mlade igralce ji je uspelo zanimirati do te mere, da so sproščeno in ustvarjalno podali like, ki so jim sami najbolj podobni. Predstava se je uvrstila na mladinsko področno republiško srečanje, ki je bilo v Mariboru leta 2004.
Priznati si moramo, da v KUD-u že vrsto let zelo uspešno in domiselno pripravlja razne prireditve, kot so: proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, božično-novoletna prireditev, proslava ob krajevnem prazniku, »Fantje po polj gredo«, »Preljubo veselje, oh kje si doma?« in še katere, cela vrsta sposobnih režiserjev in voditeljev ter kreativnih scenaristov: Martin Škorjanc, Rosana Smogavec Vodušek, Jožica Coif, Miran Vodušek, Zdenka Škorjanc in še kdo.  Ustvarjajo avtorske prireditve, ki odzvanjajo aktualnosti časa in prostora, v katerem sedaj živimo.

Leto 2006 - šestdeseta obletnica ustanovitve društva! Dramska skupina, tokrat v manjši in pomlajeni zasedbi, pohiti 14. januarja 2006 s predpremiero Komedije ljubezni Noela Cowarda. Prizadevni in nadarjeni igralci presenetijo občinstvo z dinamično in intenzivno igro na domiselni sceni, v ustreznih kostumih, s poudarjeno masko, tako da je bilo sporočilo predstave povsem jasno: iskanje zakonskega partnerja je včasih dolgo in zapleteno, nazadnje pa zmaga usodna privlačnost para, ki sicer težko živita drug z drugim, pa vendar spoznata, da ne moreta drug brez drugega.

Komedija ljubezni

Na koncu še kratka informacija o občasni lutkovni dejavnosti. Režirala sta Angelca Obner-Horvat in Miran Vodušek. Naštudirali so več lutkovnih iger, namenjenih najmlajšemu občinstvu doma in v okolici. Poseben uspeh je doživela uprizoritev lutkovne igrice MEDVEDEK TRDOGLAVČEK. Kar deset predstav so imeli ob novoletnih prireditvah v Mariboru.