V decembru 2006 nas je zapustil Franc Klasinc, režiser, ki je s svojim petinštiridesetletnim  ustvarjalnim delom vtisnil neizbrisljiv kulturni pečat  Hotinji vasi in ljubiteljski kulturi v širšem okolju. Spoštovanemu režiserju v spomin prestavljamo  intervju, objavljen leta 2006 v biltenu ob 60. obletnici društva.

Težko bi prešteli ure, ki jih je posvetil amaterskemu gledališču in igralcem. Na stotine jih je. Ur in  igralcev ter drugih, ki so v bogati  zgodovini KUD Milke Zorec Hotinja vas aktivno delovali v gledališki sekciji tega društva.

Le kaj je tisto, kar išče in izvablja iz množice amaterskih kulturnih entuziastov? 

Kaj sporoča  zvestim ljubiteljem hotinjskega amaterskega gledališča?

So ga začarala vznemirljiva iskanja slutenih globin posameznika  ali ga morda  preganja bojazen, da v prehitrem tempu življenja zgubljamo etično razsežnost?

Vem. Išče pot do sočloveka. Zanesljivo. Kakor je zanesljivo dejstvo, da s svojim skrbnim in potrpežljivim delom gradi poti med ljudmi, v njih samih pa prebuja najboljše. Zato dela svet boljši. Izbor  del, ki jih postavi na oder, je tehtno premišljen, sporočilnost uprizoritve pa vselej velika in aktualna.

 Na prošnjo, da nam odgovori na nekaj naših vprašanj, se je naš režiser prijazno odzval.

 G. Klasinc! Desetletje je minilo, odkar sva se ob petdeseti obletnici delovanja našega društva pogovarjala o vašem dotedanjem delu v ljubiteljski kulturi, hotenjih, sanjah ... Se motim, ko ocenjujem, da ste v preteklih desetih letih uresničili še dobršen del svojih sanj?

 Ob pripravah na proslavljanje šestdesetletnice našega KUD sem nemalo presenečen ugotovil, da moje režisersko udejstvovanje pri društvu traja že petinštirideset let; to je kar tričetrt časa obstoja društva. Začel sem leta 1961 z Marinčevim Veselim večerom, sledilo  je obdobje režije in igralskih nastopov z mojimi vrstniki. Nato sem prešel v režiserja igralske skupine, kjer sem bil eden najmlajših. Kar hitro sem se znašel v letih, ko nisem več kvaril povprečja. V zadnjih letih, za katera me vprašuješ, pa sem resnično najstarejši član sedaj aktivne dramske skupine. Nekaj zaradi let, nekaj zaradi igralcev in velikih sprememb, ki so se zgodile, ne le na zemljevidih  sveta, ampak tudi v glavah ljudi in ob spremembi družbenih odnosov, sem prišel na plan in udejanjil na odru stvari, o katerih se mi  pred nekaj leti še sanjalo ni. Od težav z novo državo (Kje je meja?), do problema slovenstva in njegove hlapčevske mentalitete (Županova Micka) sem se posvetil predvsem problematiki medsebojnih človeških odnosov. Da, to je udejanjanje nove domišljije, novih ali morda neizživetih sanj prejšnjega časa.

 Ste v tem času sanjali nove sanje? Veliko?

Novi časi, nove sanje! Veliko novega, veliko možnosti in hvaležno področje za ustvarjalnost. Veliko intimnočloveških problemov smo se lotevali, poskušali najti nanje odgovore, a zaman. Življenje je nedokončana knjiga, za posameznika neponovljiva, nepredvidljiva ... Je iskrenost in zaupanje podlaga zakonske sreče? Je prozornost vseh odnosov v Janču zagotovilo za srečno - kaj srečno - morda znosno življenje v skupnem piskru? Nas bo osrečila politika ali bomo v borbi za kariero izgubili pristen stik z možem, otroki ter s prijatelji,  in to zaradi pretiranih ambicij »gospe poslančeve«? Bomo dovolili da bo »divja račka Hedvig« žrtev zagrizenega brskanja po preteklosti, medtem ko se krivcev kazen sploh ne bo dotaknila? Je ljubezen res komedija, da spoznaš svojo usodno privlačnost do tistega človeka, s katerim se bolj splača deliti mizo in posteljo kot nenehno eksperimentirati poročne noči, da bi našel »morda samo nadomestilo« za tisto »ta pravo«. Izpovedne ideje se dopolnjujejo, a še bolj si nasprotujejo, kajti takšno je pač življenje!

Se motim, ko menim, da ste v preteklem desetletju pridobivali dodatno gledališko energijo in jo tudi udejanjili? Vas je pri tem karkoli oviralo?

Ovirajo me predvsem bolezni! Toda pazite, kulturni dom je moja najboljša energetska točka; v to verjamem: izginjajo bolečine zaradi mrzlih tal, vrne se mi izgubljeni spomin, ko črpam povratno energijo od gledalcev, prebudi se domišljija ob vsakem delčku dvorane in vsakem ustvarjalnem igralčevem pogledu, izgovorjeni besedi, pravi izrazni mimiki obrazov, njej prilagojeni kretnji rok, drži telesa od ram, bokov do stopal na nogah. Uživam ob vsakem utemeljenem premiku, domislici in smiselnem poudarku v trenutku, ko mora sporočilnost ideje priti do gledalca. Tako energetsko napolnjen lahko udejanjim svoja hotenja po strokovnem premisleku ali z improvizacijskim prebliskom.

Ste zdaj, ko vztrajno raziskujete zgodovino naše vasi in sosednjih krajev ter analizirate društvene aktivnosti, dokončno prešteli vse predstave, ki ste jih ustvarili, in ljudi, ki so v njih sodelovali?

Že od leta 1996, ko sem ugotovil, da je bila Hotinja vas ( Hunoldisdorf) prvič pisno omenjena že pred devetsto leti, vztrajno zbiram dokumentacijo za prikaz preteklosti naše vasi. Zgodovina zadnjih sto let je predvsem zgodovina društev. Svoj prispevek na kulturnem področju sem ocenil na režijo štiriinštirideset gledaliških del, pri katerih je sodelovalo nad tristo gledaliških ljubiteljev. Sem prištevam zraven igralcev tudi vse osebje, ki je potrebno za gledališko predstavo. Nad sto šestdeset udeležencev v kulturi je bilo iz domače vasi in okoliških krajev in sto petdeset otrok v gledaliških krožkih v Črni na Koroškem in v Hočah. 

Vas v prečutih nočeh še vedno preganjajo ustvarjalni načrti, » žulijo« aktualni dogodki, značaji, človeške navade in razvade, ki jim želite na odru postaviti ogledalo?

 Živimo v zelo razburkanih časih z dosegom nešteto informacij po časopisih, radiu, televiziji, računalniku in ne vemo, kaj vse nas čaka v 21. stoletju. V glavi imam še vse polno idej in zato celo v mislih podoživljam dogodke  in  probleme po gledališko.  Ves svet je oder, mi smo le igralci! Malo je velikih vlog, največ nas je le statistov.

Vsako gledališko delo in predstava je več ali manj prikaz usod, ki se poigravajo med ljudmi in z njimi. Kako se vi  kot režiser igrate z igralci in občinstvom?

Igralce in  občinstvo spoštujem. Vesel pa sem, če so oboji osveščeni. Gledališče ni, tako kot tudi življenje ne, samo komedija. Trudim se, da bi eni kot drugi v gledališču dobili kaj več od smeha, zabave. Dobro je, če predvsem igralec, pa tudi občinstvo, razmišlja  in se zamisli, kaj smo jim hoteli s predstavo povedati. Tako si eden drugemu pomagamo živeti. V prikazovanju usod in odnosov med ljudmi lahko vsi spoznamo nekaj zase, da nas življenje ne najde bosih in nepripravljenih. Dostikrat pa nas z odra tudi podučijo, kaj smo v življenju narobe naredili in katere napake še delamo. 

Župan v svoji čestitki društvu daje nesporno priznanje vzgojnemu delu v društvu, za kar imate prav vi izjemne zasluge. Se sploh da opisati občutke ob zavedanju, koliko lepega ste v ljubiteljski kulturi  v  preteklih petdesetih  letih prebudili  v igralcih in koliko gledališke energije  prelili v občinstvo?

Tega se delno zavedam. Je pa to tisto, kar me vleče h gledališkemu ustvarjanju, in je tisto, zaradi česar v njem vztrajam. Priznati moram, da v tem delu uživam in s pridom tudi jaz  koristim energijo, ki jo dobim nazaj od vzpodbujenih, ustvarjalnih igralcev in hvaležnega občinstva.

Vselej ste v delo gledališke sekcije vztrajno in potrpežljivo vključevali nove, mlade igralce. Povejte nam, ali se generacije spreminjajo? So mladi drugačni kot pred desetimi, dvajsetimi, .... petdesetimi leti? V čem vidite spremembe?

Ker sem se jaz »nehote« ob svojem gledališkem delu staral, je bil ansambel vedno vse mlajši od mene. Tisti mladi, ki se vključujejo v kulturno dejavnost in v njej tudi vztrajajo, so si zelo podobni. Na oder so namreč stopili tisti mladi, ki jih je pritegnila želja po ustvarjanju. Tako so to večji del kreativni in razmišljajoči ljudje. Žene jih neka skrivnostna želja, da lahko postanejo nekaj povsem drugega, kot so v vsakdanjem življenju. Razlike so večje po individualni plati kot pa generacijske. Opazni sta vsekakor večja razgledanost in izobraženost. Ker pa je sedanji čas vse bolj dinamičen, jim večkrat zmanjkuje časa, so bolj neučakani in pri obilici  »vsega preveč« ne bi radi ničesar zamudili.

Za delo v ljubiteljski kulturi ni nobenega plačila, za izjemno velik prispevek ste prejeli nekaj visokih priznanj. Kaj vam pomenijo?

Če  dobiš priznanje, si prav gotovo vesel, da te opazijo in cenijo. V največji ponos mi je Linhartova plaketa, ki je najvišje priznanje za delo v gledališkem amaterizmu. Dobil sem še celo vrsto priznanj kulturnih združenj in občinskih ustanov, ki so se kar večkrat spreminjale, ne da bi jaz menjal kraj stalnega bivališča. Ob vsakem priznanju vsekakor dobim spodbudo še za nadaljnje delo.

Zanesljivo je največje priznanje dejstvo, da so se vaše številne izvrstne predstave vtisnile v spomin ljudi. Tudi otrok. Tistih, ki smo danes že odrasli, in onih, ki so še mladi. Pogosto slišimo omenjati  predstave: Veriga, Skupno stanovanje, Moj ata, socialistični kulak, Raztrganci, Janč, Gospa poslančeva, .... Katerih pa se vi osebno najraje spominjate?

Naštela si uprizoritve, ki so mi vsaka po svoje drage. Jaz bi razširil seznam še z deli, ki so mi nudila velik užitek pri režiji zaradi možnosti sprostitve domišljije pri ugledališčenju  teksta z bogato sporočilnostjo. Takšni so bili večplastno uprizorjeni Manevri in s psihološko analizo nabita in izpovedno dragocena Divja račka.

Kaj  najraje počnete v svojem prostem času, seveda  tedaj, ko ni namenjen društveni dejavnosti? Kaj vas v življenju še prevzema?

V prostem času sem najraje v  objemu narave, na zelenih in cvetočih travnikih ter njivah, na sprehodu po šumečih in opojnih gozdovih. Obožujem tudi s soncem obsijane in z rastlinjem bogate planine.

Kako doživljate današnji čas in kakšno mnenje imate o prihodnosti, ki čaka predvsem mlade?

Današnji čas  je poln sprememb, ki pa ne prinašajo vedno rešitve na bolje. Osebno me najbolj moti socialna negotovost. Strah pred izgubo delovnega mesta je kot Damoklejev meč, ki visi nad nami. Smo del globalnega sveta, ko demokracija ni v stanju reševati problemov gospodarstva. Vendar sem še vedno optimist s pozitivno naravnim mišljenjem. Tako svetujem tudi mladim, da ne smejo izgubiti vere v boljšo prihodnost; zato se naj čimbolj izobrazijo, hodijo po svetu z odprtimi očmi in naj bodo maksimalno aktivni in ustvarjalni, kar gre in mora iti brez alkohola, nikotina, kriminala in slabih navad sploh!

Hvala, spoštovani režiser, za vaše odgovore. Hvala tudi za vašo ustvarjalnost, dobrohotnost in znanje, ki ste ga nesebično prenašali na mlajše. In hvala za številne gledališke užitke, ki smo jih imeli ob ogledu vaših predstav!

                                                            Rosana Smogavec Vodušek