Ivan Cankar

Za narodov Blagor

Satirična komedija

Režija: Miha Golob

Premiera 9.  marca 2013 v Kulturnem centru Hotinji vas.
Predstava traja 2 uri in ima en odmor.

Oglejte si pisno oceno strokovne spremljevalke Aleksandre Blagojevič iz Območnega srečanja gledaliških skupin.

Predstava se je uvrstila na 52. Linhartovo srečanje gledaliških skupin v Postojni 

Igrajo:

Plakat | Gledališki list

»Rekli smo, da je najnovejše Cankarjevo delo, komedija Za narodov blagor pereča satira na naše, slovenske politične in družabne razmere. Takoj pa pripominjamo, da je bil to pač le avtorjev namen, ki se mu je posrečil samo deloma, kajti njegove sila ostre in strupene puščice frče deloma preko cilja. In to je obžalovati!

Kakor iz vseh Cankarjevih del, se vidi tudi iz te drame, da pisatelj naših razmer ne pozna dosti, da zajemlje svoje informacije večinoma le iz slovenskega člankarskega časopisja in nekoliko morda tudi iz zasebnih poročil. Lastnega neposrednega upogleda pa Cankar nima niti v naše politično niti v slovensko intimno družabno življenje. Kot žurnalist pri nemških listih gleda naše, slovenske politične odnošaje skoraj vedno skozi nemške naočnike, in živeč v velikem mestu, presoja slovensko malo družbo z dunajskega kriterija. K temu dejstvu pa se pridružuje še očitni vpliv tuje literature. Tako je možno, da ima Cankar v vseh svojih spisih večinoma le tuje značaje, da govoreč o Slovencih in Slovenkah opisuje dogodke in rešuje zapletaje, ki so po rodu in izvoru ali nemški ali ruski, ali francoski ali danski, ali švedski ali kakoršnikoli, le – domači ne.

Drama Za narodov blagor se godi v slovenskih krogih. Pri deželnem poslancu in občinskem svetniku dr. Antonu Grozdu visita na steni sliki Bleiweisa in Vodnika. In ti različni občinski svetniki in poslanci imajo elegantne salone, svoja glasila, svoje žurnaliste, govore o slovanstvu, Rusiji, ter se vedejo kot velevplivni prvaki in mogočni vodje malega naroda, čegar usoda je odvisna le od njihove volje. Očividno je mislil pisatelj na središče našega naroda, saj občinski svetniki po malih mestecih si ne morejo domišljati, da je zgolj od njihove dobre ali slabe volje zavisno razvijanje strank in klik med Slovenci. Ali tudi v Ljubljani se ne morejo snovati stranke za ves narod, kakor menda misli Cankar. Dr. Grozd in dr. Gruden se borita za voditeljstvo naroda ne morda radi principialnih narodnih vprašanj in različnih političnih programov – nego jedinole radi tega, ker tekmujeta med seboj za prijateljstvo marionetnega Gornika, ki ima – sicer nedokazan in nikjer pokazan – velik vpliv v visokih in najvišjih krogih! Cankar utemeljuje morda to nemotiviranost vsega razkola, ki se konča s pobijanjem okenj in pouličnimi demonstracijami, s tem, da je itak označil svojo dramo s prilastkom komedija. Morda poreče tudi, da je prav s tem, da ni vrgel med konkurenta Grudna in Grozda, nikakega konkretnega slučaja, nobenega faktičnega načelnega prepornega jabolka, da je prav s tem stigmatiziral veliki boj, ki razburja vse mesto ter grozi narod razklati na dva ali celo tri kose, za sad očividne ničevnosti in gole osebnosti, - za posledico smešnega razpora dveh mož, ki sta sicer brez vsakega programa, ki pa sta docela jednaka častihlepna, domišljava »štreberja«. Cankar je hotel torej reči, da se Slovenci pričkajo med seboj in se razbijajo v stranke brez najmanjšega načelnega povoda, nego le zategadelj, ker hočejo nekateri puhloglavci, ki so slučajno premožni doktorji, občinski svetniki in poslanci, biti po vsi sili neomejeni in absolutni vladarji naroda. Jedno in drugo je možno, ali nobeno ne more obveljati.

Cankarjevi komediji nedostaje torej predvsem vsaj možnega, verjetnega ozadja – realistične podlage, ki bi dala dejanju neko iluzijo naravnosti in logičnosti. Tako pa visi vse v zraku, kakor marionete na žici.

Očividno se je lotil Cankar v svoji komediji snovi, ki je za mlada in šibka njegova pleča preteška, prevelika. Ako je hotel napisati satiro na slovenske politične razmere – kar bi pozdravil vsakdo z veseljem – bi moral predvsem slovensko politično življenje ali vsaj politično gibanje naše poznati korenito in imeti vpogled tudi za kulise. Tega pa Cankar nima, zato je njegova komedija v svojem bistvu ponesrečena, naivna in pretirano karikirana.«

Slovenski narod 2. april, 1901