Gledališka skupina našega društva se je s predstavo Malovaščanska svatba v zelo težki konkurenci uvrstila na medobmočno srečanje gledaliških skupin. Ocenjevalna predstava bo v torek, 22.6.2010 ob 20:30 v dvorani kulturnega doma v Hotinji vasi. Gledalci vljudno vabljeni!
Gledališka skupina deluje že od ustanovitve društva leta 1946 in ima bogato zgodovino. Je ustvarjalno in prepoznavno amatersko gledališče. Pod vodstvom amaterskega režiserja Franca Klasinca je ustvarila raznoliko paleto nepozabnih predstav, ki se jih zvesti obiskovalci radi spominjajo in jih podoživljajo. Amaterski igralci navdušeno delajo že skoraj 60 let. Kljub napornim vajam v velikokrat slabo ogrevani dvorani smo pretekla desetletja vztrajali ter z dobrimi predstavami navdušili številne obiskovalce, s svojim zgledom pa zastrupili mnogo mlajših.
Trenutno igramo komedijo Bertolta Brechta Malomeščanska svatba, ki smo jo preimenovali v Malovaščanska svatba.
Iz pisnih dokumentov Gasilskega društva je razvidno, da je bila prva gledališka predstava v Hotinji vasi 27. avgusta 1905 ob priliki blagoslovitve nove brizgalne.
V decembru 2006 nas je zapustil Franc Klasinc,režiser, ki je s svojim petinštiridesetletnim ustvarjalnim delom vtisnil neizbrisljiv kulturni pečat Hotinji vasi in ljubiteljski kulturi v širšem okolju. Spoštovanemu režiserju v spomin prestavljamo intervju, objavljen leta 2006 v biltenu ob 60. obletnici društva.
»Rekli smo, da je najnovejše Cankarjevo delo, komedija Za narodov blagor pereča satira na naše, slovenske politične in družabne razmere. Takoj pa pripominjamo, da je bil to pač le avtorjev namen, ki se mu je posrečil samo deloma, kajti njegove sila ostre in strupene puščice frče deloma preko cilja. In to je obžalovati!
Kakor iz vseh Cankarjevih del, se vidi tudi iz te drame, da pisatelj naših razmer ne pozna dosti, da zajemlje svoje informacije večinoma le iz slovenskega člankarskega časopisja in nekoliko morda tudi iz zasebnih poročil. Lastnega neposrednega upogleda pa Cankar nima niti v naše politično niti v slovensko intimno družabno življenje. Kot žurnalist pri nemških listih gleda naše, slovenske politične odnošaje skoraj vedno skozi nemške naočnike, in živeč v velikem mestu, presoja slovensko malo družbo z dunajskega kriterija. K temu dejstvu pa se pridružuje še očitni vpliv tuje literature. Tako je možno, da ima Cankar v vseh svojih spisih večinoma le tuje značaje, da govoreč o Slovencih in Slovenkah opisuje dogodke in rešuje zapletaje, ki so po rodu in izvoru ali nemški ali ruski, ali francoski ali danski, ali švedski ali kakoršnikoli, le – domači ne.
Drama Za narodov blagor se godi v slovenskih krogih. Pri deželnem poslancu in občinskem svetniku dr. Antonu Grozdu visita na steni sliki Bleiweisa in Vodnika. In ti različni občinski svetniki in poslanci imajo elegantne salone, svoja glasila, svoje žurnaliste, govore o slovanstvu, Rusiji, ter se vedejo kot velevplivni prvaki in mogočni vodje malega naroda, čegar usoda je odvisna le od njihove volje. Očividno je mislil pisatelj na središče našega naroda, saj občinski svetniki po malih mestecih si ne morejo domišljati, da je zgolj od njihove dobre ali slabe volje zavisno razvijanje strank in klik med Slovenci. Ali tudi v Ljubljani se ne morejo snovati stranke za ves narod, kakor menda misli Cankar. Dr. Grozd in dr. Gruden se borita za voditeljstvo naroda ne morda radi principialnih narodnih vprašanj in različnih političnih programov – nego jedinole radi tega, ker tekmujeta med seboj za prijateljstvo marionetnega Gornika, ki ima – sicer nedokazan in nikjer pokazan – velik vpliv v visokih in najvišjih krogih! Cankar utemeljuje morda to nemotiviranost vsega razkola, ki se konča s pobijanjem okenj in pouličnimi demonstracijami, s tem, da je itak označil svojo dramo s prilastkom komedija. Morda poreče tudi, da je prav s tem, da ni vrgel med konkurenta Grudna in Grozda, nikakega konkretnega slučaja, nobenega faktičnega načelnega prepornega jabolka, da je prav s tem stigmatiziral veliki boj, ki razburja vse mesto ter grozi narod razklati na dva ali celo tri kose, za sad očividne ničevnosti in gole osebnosti, - za posledico smešnega razpora dveh mož, ki sta sicer brez vsakega programa, ki pa sta docela jednaka častihlepna, domišljava »štreberja«. Cankar je hotel torej reči, da se Slovenci pričkajo med seboj in se razbijajo v stranke brez najmanjšega načelnega povoda, nego le zategadelj, ker hočejo nekateri puhloglavci, ki so slučajno premožni doktorji, občinski svetniki in poslanci, biti po vsi sili neomejeni in absolutni vladarji naroda. Jedno in drugo je možno, ali nobeno ne more obveljati.
Cankarjevi komediji nedostaje torej predvsem vsaj možnega, verjetnega ozadja – realistične podlage, ki bi dala dejanju neko iluzijo naravnosti in logičnosti. Tako pa visi vse v zraku, kakor marionete na žici.
Očividno se je lotil Cankar v svoji komediji snovi, ki je za mlada in šibka njegova pleča preteška, prevelika. Ako je hotel napisati satiro na slovenske politične razmere – kar bi pozdravil vsakdo z veseljem – bi moral predvsem slovensko politično življenje ali vsaj politično gibanje naše poznati korenito in imeti vpogled tudi za kulise. Tega pa Cankar nima, zato je njegova komedija v svojem bistvu ponesrečena, naivna in pretirano karikirana.«
Bertolt Brecht, ki danes velja za enega najpomembnejših in največjih nemških dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja, se je rodil 10. februarja 1898 kot Eugen Berthold Friderich Brecht katoliškem očetu Bertholdu Friedrichu, ki je bil direktor Haindlove papirne tovarne, in protestantski materi, Sophie Brecht. V svojih spominih o odraščanju je zapisal:
»Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.«
Delo Bertolta Brechta zajema skorajda nepregledno zapuščino od pesmi, dram, esejev, polemičnih spisov, študij gledališke teorije in prakse, zapiskov o gledališču, liriki, epiki, filmu, fašizmu, kritiki, realizmu in formalizmu, diktaturi in miru do snovanja epskega gledališča, ki se odmika iluzionistični prevari malomeščanskega vzgojnega gledališča.
Enodejanka Malomeščanska svatba spada med njegova zgodnejša dela, saj jo je napisal, ko mu je bilo šele enaindvajset let. Gre za delo, ki v splošnem navdušuje predvsem z absurdnimi situacijami, z duhovitimi, s cinizmom in ironijo nabitimi dialogi med svati ter s pohištvom, ki se seseda dobesedno pod njihovimi zadnjicami.
Brecht v tem delu z neusmiljeno natančnostjo razcefra malomeščane svojega časa. Obsodi jih lažne morale, sprenevedanja, hinavščine, lažne iskrenosti, hipokrizije, licemerstva, prešuštva, ljubosumja, sovraštva, posesivnosti… Prerez družbe strne v devetih osebah, ki pokrivajo tako različne generacijske plasti kot tudi razpon na družbeni lestvici. Nastopajoče osebe navede po funkcijah, ki jih nosijo znotraj besedila oziroma znotraj družinsko-družbene pripadnosti.
Beseda režiserke
Še kos za domov?
Zakaj se lotiti uprizoritve besedila Malomeščanska svatba? Ta velika klasika je pomenila potop že za marsikatero amatersko skupino, saj je zahtevna predvsem za igralce, ki morajo ustvariti žive, prepričljive like, medtem ko trepetajo ali se bo stol na katerem sedijo zlomil prehitro ali bo vendarle zdržal do pravega trenutka.
Na videz preprosta življenjska situacija počasi propadajoče poroke ponuja široko paleto karakterjev, ki so stari znanci slovenskih družinskih zabav: škodoželjna prijateljica, nosečnost prikrivajoča nevesta, govorniško navdahnjen oče…
Če ste že kdaj bili na kakšni slovenski poroki, ste jih gotovo srečali, verjetno ste bili kakšen izmed njih pa si tega nočemo priznati.
Gledališče naj bi nam kazalo ogledalo in kako aktualno ogledalo nam tudi po sto letih še zmeraj kaže Brecht. Čeprav je bila napisana za nemški prostor se zdi Malomeščanska svatba kot naročena za slovensko okolje. In ko mi boste hoteli ugovarjati, da to nikakor ni res, naj vas samo spomnim na lepo slovensko navado, ko po koncu zabave (tudi poroke) gostitelj pakira meso, da ga gostje vzamejo s seboj in po njihovem odhodu preliva vino, ki je še ostalo. Pa imamo prizor iz Brechtove Malomeščanske svatbe, prizor, ki je v Nemčiji nekaj nezaslišano malomeščanskega, pri nas pa ga vendar vsi poznamo iz prve roke. Zato je kontekst Malomeščanske svatbe pri nas nekoliko drugačen kot v Nemčiji in prav zato je sedaj, ko smo vsi združeni v veliki Evropi adekvaten tudi za nas, vsaj navidez. Videz je vendarle tisto kar šteje, kajti važno je, da nosiš Armanija, Prado ali Muro, pa čeprav se tvojih italijanskih čevljev še drži gnoj in je govorica že čisto ljubljanska.
Pa saj smo Slovenci v bistvu vsi malomeščani, ki so do nedavnega bili malovaščani, nehajmo se torej pretvarjat, zavijajmo vsak v svojem dialektu in na zdravje.
Janč je groteskna komedija in krstna uprizoritev dramskega prvenca avtorice Sonje Votolen, pesnice in pisateljice iz Kidričevega in učiteljice v OŠ Slivnica, ki se z Jančem uvršča tudi med dramatike. Za amatersko gledališče je bila krstna uprizoritev Janča velik izziv. Ansambel se je srečal z obilico neznanega, a hkrati z velikimi možnostmi pokazati svojo vitalnost. Pogumno, resno in inovativno se je lotil naloge – in uspel. Glavni igralec Martin Škorjanc je za vlogo Janča prejel najvišje priznanje – najboljšega amaterskega igralca v letu 2000.
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Podrobne informacije.
Gledališka skupina
